Knjigarna.

Včasih je dovolj, da stopiš v knjigarno in začneš brskati med knjigami. Najprej si ogledaš platnice, logično, nato obrneš knjigo in prebereš tistih nekaj vrstic, po katerih v veliki večini presodiš zanimivost celotne knjige. No, tokrat se mi je pogled ustavil na Hvalnici ločitve, Brine Svit. Svitova je bila dolga leta kolumnistka Delove Sobotne priloge in vedno, ko je prišel svež izvod SP, sem najprej pogledala, če je v njem njena nova Fotozgodba. Rada sem jih prebirala. No, potem pa kar naenkrat novih zgodb ni bilo od nikoder. Žal. Stvar krčenja proračuna. Ker zgodb ni bilo več, sem nekega poletja prešla na njene knjige, katerih večino sem v kratkem prebrala. Tudi zadnjo. Hvalnico ločitve. Dobra zgodba, ki vleče, in dober stil pisanja, ki očara. :) Lepo. Že čakam sledečo, katere zgodba naj bi se odvijala nekje na Islandiji.  

No, iz knjigarne nisem odšla zgolj s knjigo, saj me je pred tem ponovno prepričal Moleskine, rokovnik za leto 2012, da ga v prihajajočem letu zopet potrebujem. Navaden, črn, vendar lep, povrh pa še z zanimivo zgodbo. Že četrti zapovrstjo. Zvesta sem, ja. Med listanjem revij pa sem naletela še na Monocle. Nekje sem prebrala, da zna biti vsebina revije velikokrat nadvse zanimiva, pa sem jo vzela v roke. Naslovnica ter hiter pregled notranjosti, sta me prepričala. In tako je šla z mano. Kako malo je včasih potrebno, da te stvar prepriča, ja, zavedam se tega. 

Toliko iz knjigarne, prostora, v katerem lahko za trenutek vstopiš v drug svet, če le ni prevelike gneče, kar pa je v teh dneh prej izjema kot pravilo. 

Urška.